Naravovarstveni aktivizem uničuje človeška življenja

Rudarstvo je vse prej kot izum včerajšnjega dne. S to gospodarsko panogo so se pričeli ljudje intenzivneje ukvarjati pred več kot nekaj stoletji. Narodi, obdarjeni z naravnimi viri, so brez izjeme in brez zadržkov izkoriščali podarjeno priložnost v velikem razmahu. Razvoj rudarske panoge je ustvaril nešteta delovna mesta in privabil nove investicije v okolico, kar je vodilo do neizbežnega razcveta celotnega gospodarstva.
Se še spomnite slovenskih rudnikov? Če se jih ne, ste zagotovo brali o njih v prvih razredih osnovne šole. V obeh primerih se boste strinjali, da so, ko so še obratovali, zagotavljali preživetje mnogih slovenskih družin. Delo v rudnikih niti najmanj ni bilo lahko, a je pomenilo obloženo mizo dan za dnem.
Z gospodarskim razvojem, napredkom in prestrukturiranjem so se ponudile priložnosti v drugih sektorjih, ki so mnogim izboljšale življenje. V bolje plačana delovna mesta je bilo treba vložiti manj fizičnega napora, a več finančnega ali intelektualnega kapitala. Posledično je bilo vedno manj ljudi pripravljenih delati v rudnikih, njihova dobičkonosnost obratovanja je padla in Slovenija je bila priča zapiranju rudnika za rudnikom.
Medtem ko danes v Sloveniji skoraj noben ne razmišlja o rudarstvu, je slednje osrednja tema razprav, pregovarjanj in prerekanj v Rosia Montana, občini z manj kot 4000 prebivalci na severozahodu Romunije. Leta 2006 je zaradi okoljevarstvenega pritiska Evropske unije ta, dolga leta državno voden, rudnik prenehal s svojim delovanjem. Rudnik je namreč s svojo dejavnostjo več stoletij brezmejno in brezskrbno uničeval okolje. Si lahko predstavljate rdeče-rjavo barvo potoka, ki je na vsakem delu poln težke kovine? Ni naključje, da rosia v Romunščini pomeni rdeče.
Kanadsko podjetje Gabriel Resources ni izgubljalo časa in je Romuniji nemudoma ponudilo projekt, ki ne bi samo posodobil in razširil zaprtega rudnika, ampak tudi počistil onesnaženo okolico. Gabriel Resources je lansko leto pridobilo 80-odstotni lastniški delež in soglasje romunske oblasti za projekt, ki bi naj ustvaril največji evropski rudnik zlata in srebra. Investiranih naj bi bilo 3,7 milijarde dolarjev, od česar bi se naj 2 milijardi dolarjev neposredno prelilo v romunsko ekonomijo.
Ponovno odprtje rudnika bi ustvarilo več tisoč delovnih mest, ki so življenjskega pomena za prebivalce Rosia Montane in okoliške občine. Odkar rudnik več ne obratuje v okolici, v katero so se ljudje priselili izključno zaradi dela v rudniku, na žalost ni drugih možnosti zaposlitve. Življenje se je za domačine ustavilo in njihov življenjski standard je padel na nivo, kjer je pod vprašajem celo golo preživetje. Če ne bo prišlo do uresničitve projekta, bodo domačini primorani zapustiti okolico, svoje bivališče in iti s trebuhom za kruhom, čeprav je to zadnja stvar, ki si jo želijo.
Negotovost uresničitve projekta je vzklila, ko so mednarodne organizacije, kot sta Greenpeace in European Federation of Green Parties, pričele nasprotovati projektu z namenom ohranitve “avtentičnosti, časovne zamaknjenosti in neindustrijske okolice Rosia Montane”. Kar naenkrat široka mednarodna javnost ne pozna te odmaknjene pokrajine samo po grofu Drakuli iz petnajstega stoletja, ampak tudi po »kanadski nevarnosti nad romunsko času kljubujočo in nerazvito pokrajino«.
Te mednarodne naravovarstvene organizacije zagovarjajo stališče, da je Rosio Montano treba obvarovati pred ekonomskim napredkom in razvojem. Aktivisti si želijo videti, da bi se domačini preživljali s tradicionalnim kmetovanjem na majhnih kmetijah, lesarstvom, gozdarstvom, ovčarstvom, domačim turizmom, da bi se prevažali s konjsko vleko in zavrnili industrijski napredek. Kar so pozabili, je bilo vprašati domačine, kaj si želijo. Tako kot vsak drug si tudi domačini Rosia Montane želijo preživeti sebe in svojo družino; zgraditi hišo, ki bo varna, topla, s tekočo vodo (danes jo ima le tretjina hiš) in z notranjim straniščem (trenutno jih ima velika večina na prostem); in morda celo kupiti majhen avto. Brez službe, ki bo to financirala, te sanje nikoli ne bodo postale realnost.
Naravovarstveni aktivisti iz raznih koncev sveta, ki nasprotujejo ponovnemu odprtju rudnika, poskušajo prepričati javnost z dvema argumentoma: a) da je življenje v Rosia Montani idilično in da bi rudnik samo uničil pravljico in b) da bodo z ekonomskim napredkom “veseli kmetje” poniknili, saj naj bi z boljšim življenjskim standardom ljudje postajali vedno bolj nesrečni.
Prvič, domačini oziroma lastniki zemljišč so tisti, ki imajo pravico odločati o namembnosti slednjega. Drugič, brezposeln in obubožan človek brez možnosti izbire ni srečen! Edini ljudje, ki bi pridobili oziroma se okoristili z zaustavitvijo projekta, so tujci, ki bi tu in tam prišli pogledat, kako je bilo življenje pred več kot nekaj stoletji, medtem ko bi ga domačini morali živeti vsak dan. Obenem bi se ti tujci počutili zaslužne za to, da so rešili domačine pred težkim delom v rudniku in da so zato ohranili nasmeh na njihovih obrazih. To me spominja na komunizem – ko je nekdo drug odločal o tvoji usodi, možnostih izbire in bil prepričan, da pozna, kaj je najbolje zate. Ali niso Romuni tako ali tako v preteklosti preživeli že preveč let pod komunistično taktirko?
Vsakič, ko prebiram podobne zgodbe, ne glede na to iz katerega dela sveta so, se mi poraja isto vprašanje: zakaj določeni ljudje poskušajo upravljati, kontrolirati ali voditi življenja drugih, ki za to niso izrazili nobene želje? Ne verjamem, da so ti naravovarstveni aktivisti bolje usposobljeni ali da imajo pooblastila odločati o vprašanju ponovnega odprtja rudnika, kot so to domačini Rosia Montane. Ljudje so dovolj pametni in strastni, da sprejemajo odločitve o lastnem življenju in svojem premoženju ter tako vzamejo usodo v svoje roke. Kdo ve, kaj je najbolje za tebe, če ne ti sam. Če smo sami najboljši gospodarji, s kakšno pravico potem razni aktivisti posegajo v življenja drugih in pričakujejo oziroma celo zahtevajo, da bodo le-ti slepo in brez nasprotovanja sledili? Nobeno! Pravica je na strani domačinov in lastnikov zemljišč. Ti imajo pravico odločati, kaj bodo naredil s svojo zemljo in kako bodo živeli. Jaz sem na strani domačinov Rosia Montane. Vi?
Zgodba se tukaj ni končala. Ko so se domačini že veselili novih delovnih mest je prejšnji teden udarila kot strela z jasnega novica, da je romunski minister za okolje začasno prepovedal izvedbo projekta, dokler manjkajoča dokumentacija v obliki gradbenih dovoljenj ne bo izročena ministrstvu. Iz romunskih visokih političnih krogov je priklapljala vest, da minister ne bi posegel po takšnem ukrepu, če ne bi Soros Foundation's Open Society Institute v zadnjih tednih močno pritiskal na oblast z zahtevo po ustavitvi projekta. Tako kot v marsikateri drugi državi se sedaj lahko vprašamo, kdo sprejema odločitve, na podlagi kakšnih spodbud, za koga deluje oblast in kdo se bo na koncu veselil razpleta – domačini, politiki ali vplivni in premožni tujci. Ali sem samo jaz tista, ki skoraj ne dvomi, da bodo domačini potegnili kratko, medtem ko se bodo politiki in tujci mastili ob večerji, plačani s strani slednjih? Moje upanje je v ozaveščenosti široke mednarodne javnosti – ne samo naravovarstvenih aktivistov – o nemočnem položaju prebivalcev Rosia Montane. Le tako se bo morda našla možnost, da slednjim življenja ne bodo uničena zaradi naravovarstvenega aktivizma.

Tanja Štumberger

objavljeno v Tribunalu, 11. oktobra 2007